Jasnost v komunikaciji ni veščina. Je notranja povezava.

Se vam je že zgodilo, da ste v težkem pogovoru raje utihnili, kot da bi povedali, kar v resnici mislite? Da ste šele kasneje; v avtu, pod tušem ali med večerjo našli prave besede? In si očitali, zakaj jih niste izrekli?

Na prvi pogled gre za izziv v komunikaciji. A pogosto je v ozadju nekaj globljega, avtomatski notranji vzorec, ki pravi: “Če povem svoje mnenje, me ne bodo sprejeli.”

Ko ti je lastni um v napoto: kako na coachingu podpiramo nevrološko preobrazbo vodij

V coachingu z vodji se redno srečujem z isto temeljno dinamiko – nekdo želi delovati drugače, pa kljub zavedanju znova zdrsne v stare odzive. In tu ne gre za pomanjkanje volje ali zavzetosti. Gre za nekaj globljega: naš um, ki je bil zasnovan za preživetje, ne za spremembo.

Ni dovolj, da vemo, kaj želimo spremeniti. Pomembno je razumeti, kako sprememba sploh postane mogoča. In prav tu v coaching vstopi nevroznanost.

Ste bili že kdaj prepričani, da je jasno dogovorjeno, kdo bo kaj naredil – pa se je kasneje izkazalo, da je „vse ostalo v zraku“?

– Vi ste mislili, da bo nalogo prevzel sodelavec.
– On je razumel, da ste mu zgolj pomagali razmisliti o možnostih.
– Vi ste pričakovali izvedbo.
– On pa nadaljnji dogovor.

Oba sta imela pričakovanja – a jih nihče ni preveril. Zveni znano? 🤔

To so vsakodnevne situacije, v katerih ni šlo za slabo voljo ali nesposobnost, temveč za neusklajeno razumevanje.

Biti dovolj dober

Največja moč coacha ne izvira iz znanja, temveč iz zmožnosti, da ostane prisoten – tudi s svojo ranljivostjo. Zato coaching supervizija ni luksuz, je nuja. Da se srečamo s seboj. 

Centriranje je tehnika za upravljanje stanja, ki pomaga optimizirati naše fizično in čustveno počutje. Zajema različne tehnike, ki pomagajo pri obvladovanju averzije (naš odziv na stvari, ki jih ne maramo) in zmanjšujejo negativne učinke ter navezanosti.

Čeprav imamo fizično le en center težišča, je lahko pri samorazvoju zelo koristno delati z več "centri", tako fizično kot metaforično. Ti centri vključujejo glavo, srce in haro (japonski izraz za fizični center v trebuhu), pri čemer vsak center predstavlja različne vidike našega bivanja.

S temi centri se lahko ukvarjamo fizično, vodimo gibe telesa z njimi, in metaforično, usklajujemo misli, čustva in dejanja.

Ko rečem, da sem coach

Grozno mi je, ko se zalotim, da mi je kar nerodno reči, da sem coach. Pa to sem. Profesionalna coachinja – z leti izkušenj, mednarodnimi akreditacijami in še pomembneje: z zavedanjem, kako močna, a hkrati zahtevna metoda je coaching. 

Strokovnost ni vprašanje mnenja, temveč standarda. Kot ena redkih individualno akreditiranih in mednarodno potrjenih Mojstric profesionalnega coachinga v Sloveniji – z najvišjimi nazivi tako pri ICF (MCC) kot pri EMCC Global (EIA Master Practitioner), kot mednarodna ocenjevalka (assessor) za potrjevanje profesionalnih coachev, coaching supervizorka, trenerka in mentorica, vpisana v evropski in mednarodni register, ter kot oseba, ki je aktivno vpeta v razvoj in sooblikovanje razvoja coaching profesije na nacionalni in mednarodni ravni – lahko z vso odgovornostjo rečem: Profesionalnost ne določa papir, ampak zrelost, etična drža, globina usposobljenosti in razumevanje metode in njene aplikacije ter neprestano strokovno izpopolnjevanje. 

Coaching je poklic. Ne vloga. Terja čas. Vodenje. Refleksijo. Supervizijo. Ter predvsem – notranjo zrelost in integriteto. In ja, coaching deluje. A  samo takrat, ko so izpolnjeni klučni pogoji: 

• ko je klient pripravljen in razume proces,

• ko je na drugi strani strokovno usposobljen, etičen in izkušen coach,

• ko obstaja jasen dogovor in zaupanje v proces.

_{Razvojna miselnost – lepo zveneča beseda, ki je (pre)večkrat prazna}

V zadnjem času veliko razmišljam o razvojni miselnosti (growth mindset).

Beseda, ki je moderna, všečna, navdihujoča. Beseda, ki je postala skoraj obvezen del vsakega opisa želenih kompetenc – še posebej v svetu vodenja, coachinga in komunikacije.

A kljub temu ne morem mimo tihega dejstva, ki se vsak dan znova prikrade v ozadje mojih opazovanj:

Ogromno je ljudi, ki že vse vedo.

_{Zakaj naj bi vodje uporabljali coaching veščine?}

V današnjem hitro spreminjajočem se in kompleksnem delovnem okolju vodenje ni več zgolj naloga usmerjanja in delegiranja. Vodje danes nosijo odgovornost, da navdihujejo, vključujejo in podpirajo svoje ekipe na poti do izjemnih dosežkov. Da bi lahko izpolnili ta pričakovanja, se vedno več vodij zateka k coaching veščinam – sodobnemu pristopu, ki presega tradicionalne metode upravljanja.

Coaching veščine niso le orodje. So način razmišljanja, ki temelji na radovednosti, empatiji, aktivnem poslušanju in raziskovanju novih možnosti. Po definiciji International Coach Federation (ICF) coaching veščine za vodje predstavljajo pospeševalni stil vodenja, ki integrira coaching tehnike v vsakodnevne interakcije z namenom povečanja individualne in organizacijske rasti. Vodje, ki uporabljajo coaching veščine, ne nudijo zgolj odgovorov, temveč spodbujajo sodelavce k iskanju njihovih lastnih rešitev, s čimer odpirajo vrata inovativnosti, samostojnosti in dolgoročnemu uspehu.

💡Pomembno je, kdo smo kot coachi! Coaching ni le proces podpore strankam – je tudi globoko delo na sebi. Kot coachi moramo raziskovati svojo prisotnost, razvijati coaching zrelost in se soočati z lastnimi vzorci. Le tako lahko odpremo prostor za resnično transformacijo drugih.

Ta teden je naša Jasna Knez, MCC, EIA MASTER, ITCA, ESIA za člane ICF Slovenia Charter Chapter izvedla demo coaching, z prikazom kompleksnosti resničnih izzivov.